Draga M, ko si mi rekla, da boš končala, sem bil presenečen. Kaj končala? Skomignila si: Ta lajf. Štrik bom vzela. Ali pa tablete.

In kako sem reagiral? Butasto. Začel sem govoriti, kako je življenje lepo, krasno, enkratno. Kako je velik dar. Ne sicer božji, pač pa dar evolucije, in zato vseeno dragoceni dar. Hotel sem biti celo duhovit. Končno sem dvakrat (in še malo več) starejši od tebe, zato sem lahko duhovit. Pa tudi malce ciničen. In zelo ironičen. Ironija je pogled distance. V cinizem pa ti odpre oči čas po petdesetem. In jaz sem oboje. Čas po petdesetem in distanca. Nisi se smejala. Nisi se niti nasmehnila. Začela si govoriti druge reči. O umetnosti, ki te zanima, o literaturi. Šele zdaj sem spoznal, da si mislila resno. Če nekdo spremeni temo pogovora tako, da začne govoriti o literaturi, potem je z njim zares hudo.

Ustavil sem te. Kako to misliš? Štrik? Tablete? Spet si skomignila. Slišim glasove, ki me nagovarjajo, naj neham, si rekla. Da nima smisla. Da ne bom nikoli dobila pravega fanta. Vse, kar sem poskusila, je propadlo. Nisem končala faksa. Ne morem dobit dela. Glasovi mi govorijo, da sem luzer. Včasih mi rečejo, da če bom pospravila sobo, da bom potem srečna. In pospravim sobo in nisem srečna. Celo glasovi v moji glavi me imajo za norca. Ne samo CIA in KGB in STASI, ne samo lastnik kafiča, ki mi ni plačal za kelnarjenje, vse me ima za norca. Celo moj lastni lajf me ima za norca!

Vedel sem, da se moram bolj potruditi. In sem se vrgel v hlastno hvaljenje življenja. Začel sem pri glasovih v glavi. Glasovi v glavi so zelo kul! Nikoli nisi sam. Imaš vedno koga za pogovor. In to za pameten pogovor! V dobri družbi si z glasovi v svoji glavi ... Tako sem duhovičil. In si se nasmehnila. Nasmeh je dober znak. Mimogrede sem ti takoj navrgel, da vseeno jemlji tablete, ki ti jih je zdravnik predpisal, saj, tako sem slišal, je prekinjena tabletoterapija lahko huda težava. Sumil sem, da si nehala jemati zoloft 100 mg ali kako se že reče tistim tabletkam. In imel sem prav.

Rekla si, da so tablete strup in fuj in fej ter da boš že sama, brez njih. Poskušal sem te prepričati: Če nas boli glava, vzamemo aspirin, če nas boli duša, pa kakšno primerno tabletko. Zdravnikom je treba zaupati. Jaz jim zaupam. Spet si spremenila temo. Literatura. Gledališče. Slikarstvo. Potem sem začel hvaliti tvoj talent. Nisem ga hvalil kar v tri dni. Res verjamem v tvoj talent. In sem rekel: Veš, koliko možnosti je v tebi! Koliko lepih reči, ki jih še moraš izraziti! Svet ni nič drugega kot poligon za tvoje ustvarjanje. Kakšna škoda bi bila, če bi ugasnila svet! Bedarije sem govoril. Skoraj na meji poezije. Kadar gre zares, potem poezija nima moči, sem spoznal, ko sem gledal v tvoje ugasnjene oči. Vseeno se nisem vdal.

Življenje je res lepo! Vsak dan posebej je lep! Jutra so krasna! Polna energije in moči. Jutranja kava, zajtrk v postelji pa ljubljenje ... Spomnil sem se, kako sva se ne tako daleč nazaj zbudila v skupnem jutru. Bilo je prvo in edino. Potem si odšla. V očeh sem videl, da te s spominom na tisto jutro ne bom prepričal. Poleg tega je bila to sebična finta. Hotel sem te spomniti nase. Oprosti. Oprosti. In sem spet zakopal v svetlobo življenja, v njegove vrednosti, v vse tisto, kar ga dela enkratnega ...

Dobila boš službo. Delo, ki ga boš imela rada. Smisel življenja leži na pločnikih, samo pobrati ga je treba! Upanje je v sončnem vzhodu in ne ugasne s sončnim zatonom. Vsak dan se zgodijo zanimive reči. Drevje raste, trava raste, psi tekajo, vedno nove knjige se pojavljajo na policah, novi obrazi, ki jih moraš spoznati, novi ljudje, ki bi te radi spoznali. Imela boš ljubezen, samo če vztrajaš, imela boš otroka, prihodnost, vse, vse ...

Zasmejala si se. Oči so se ti zaiskrile. Ne vem, katera podoba te je prepričala, ampak vedel sem, da sem odgnal temne misli, štrik in tabletke in glasove v glavi. Odgnal! Kar malce ponosen sem bil nase, boljši sem kot dušecelniki, bravo jaz!! Zdaj nisi spremenila teme. Nisi začela govoriti o literaturi, niti o gledališču. Začela sva se pogovarjati o prihodnosti, o tem, kaj boš počela čez vikend, kam boš šla čez poletje, kako boš tistega lastnika kafiča, ki ti ni plačal za kelnarjenje, kako ga boš na gobec in kako boš končno sestavila knjigo svojih krasnih pesmi, in našla si boš fanta, ne samo za seks, pravega fanta, pametnega, ki se bo znal pogovarjati, in to ne samo z rokami ... Smejala sva se in pila čaj. Potem si šla. Pomahal sem ti, ko si šla po ulici mimo mojega okna. Poslala si mi poljub.

Potem je bil vikend, med katerim nisem niti enkrat pomislil nate. V ponedeljek so mi sporočili, da te nisem prepričal.

Lisa - 31/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 31/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.