Obožujem letošnje vreme, ki ima prav izvrsten smisel za humor. Najprej je pol leta vladal šizofreni april, ki je ponujal ravno taka čustvena stanja ljudi. Nato je brez opozorila in možnosti adaptacije naših ubogih na zimo vajenih teleščkov prišla vročina. In to taka tropska. Da se zdaj spet lahko vsi pritožujemo, kako je možno, da je nenadoma tako vroče. Ampak meni je vroče všeč!

Vroče je pod kiklicami, kjer se stegna drgnejo druga ob drugo in s trenjem ustvarjajo še večjo vročino. Vroče je ženskam celotne palete srednjih let, ki gredo na šove slačifantov. Vroče je delavcem na strehi, ki imajo vsi že maja tako barvo, kot da bi bili mesec dni na Mauritiusu. Vroče je, kadar si po sekljanju feferonov pomaneš oči.

Vroče so debate, ki jih navdihujejo večerne pijače. Vroč je štedilnik, zlasti kadar kot otrok preizkušaš resničnost starševskih opozoril in na lastni koži preizkusiš, ali te res opeče. Vroča zna biti tudi kakšna žaljivka in meni je vedno vroče, kadar po nesreči prižgem televizor. Vroča je kava, ki jo v naglici spiješ prehitro in potem ne okušaš več ničesar do konca dneva. Vroče so nage babe, ki gledajo s koledarjev pri avtomehaniku.

In vroča sem tudi jaz. V svojih blesavih idejah, kako poskrbeti za svoje telo. Odločila sem se, da grem do prijateljice v Šiško kar peš. Saj je blizu, samo gor po cesti, par avtobusnih postaj, kaj pa je to za tako športnico. Stanujem namreč v bližine Pivovarne Union, kjer vsake toliko veter prinese vonj po hmelju in bližina baze zlatega alkohola upraviči moj status kraljice piva. No, ja, hkrati živim tudi nasproti bencinske pumpe, tako da bi potemtakem lahko imela še status ambasadorke dizla in česnovih štručk. No, in sem šla. Pogumno. Oblekla trenirko in še ujemajočo se črno majčko. Že ko sem stopila na ulico, mi je v obraz butnila puhteča vročina, ampak to ni moje vrle motivacije zmanjšalo niti za kanček. Superge so se sicer sumljivo oprijemale cestišča, iz česar bi lahko logično sklepala, da nekaj ni v redu s temperaturo tal, ampak se nisem dala.

V mislih sem imela ultra maratonce, ki kot v transu tečejo, tečejo in kar še tečejo. Pa naj pada dež ali pripeka sonce. In v tej maniri sem stopicala tudi sama. Po Celovški, edina. Mimo je prišel kak mopedist, prehiteli so me trije kolesarji, še prometa je bilo bolj malo. Jaz pa strumno in pogumno, cela v črnem sem bila idealno toplotno telo. 'Pržilo' me je od spodaj, da so žile kar pokale, moji temno rjavi lasje pa so privabljali sonce od zgoraj. Stopicala sem kot izgubljeni popotnik, ki tava do razodetja, ne vedoč, da ga na poti čaka gotova smrt. No, ampak sem preživela. Na cilj sem prišla vsa mokra, zaripla in v predinfarktnem stanju. In ob sladoledu sem ugotovila, da me ne bo vročinska kap in da na koncu vsake vročine pride led. Naj bo le še vroče.

Ana Marija Mitić

Lisa - 27/2013

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 27/2013

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.