Najbolj zanimiv del tega, da nam na obstoječem koledarju zmanjka strani in ga moramo zamenjati za novejšega, je morda prav v tem, da je novo leto v bistvu edini čas v letu, ko razmišljamo o času.

Ko čas postane dovolj relevanten, da si možgane zaposlimo s tem, kar je bilo, in s tem, kar bo.

Koncepti, povezani s časom, postanejo prednostni, spomnimo se, da smo minljivi, in obenem se spomnimo, da tisto, kar je v preteklosti, lahko tam tudi ostane, mi pa se osredotočimo na nove zmage.

Novo leto je časovno omejeno upanje. Takrat se zdi, da je vse mogoče, ker imamo čas na svoji strani. Začenjamo znova, z novim, nepopisanim koledarjem, od številke ena naprej. Nova priložnost, da si podjarmimo čas in ga obrnemo sebi v prid. Vse to upanje se zbere v tistem šopu papirjev, ki osmislijo naš čas za naslednjih dvanajst mesecev.

In potem kmalu zatem spet pozabimo, da čas obstaja. Pozabimo, da je pomembna komponenta našega življenja.

Spet drvimo naprej, nestrpno v pričakovanju naslednjega in spet naslednjega in spet naslednjega trenutka. Tudi zato, ker nas o času nikoli ni nihče ničesar naučil. Sprejemamo ga za samoumevnega.

Starši so nas naučili, kako si zavezati čevlje, da moramo reči hvala, da ne smemo jesti z rokami in morda, če imate bolj progresivne starše, so vam razkrili tudi kakšne informacije o spolnosti. Nikoli pa nas med odraščanjem nihče ni podučil, kaj je to čas. Kakšna je njegova vrednost. Kako z njim ravnati. Zato ga tudi toliko ljudi ne spoštuje, ne ceni in ne zna izkoristiti. In morda prav zato ravno pri razmišljanju o času odkrijemo nepričakovan pojav – da znajo čas bolj ceniti ljudje, ki ga imajo na pretek, kot tisti, ki ga nimajo.

Ljudje, ki so nenehno zaposleni, ki nenehno zamujajo in se jim nenehno mudi od ene do druge obveznosti, bodo sicer rekli, da bi si želeli več časa, a pri tem čas obravnavajo kot surovino. Radi bi imeli več enot časa.

Tisti, ki si znajo vzeti prosti čas za stvari, ki jih veselijo, ki jim hranijo dušo, pa so ljudje, ki čas razumejo kot darilo. Kot bogastvo, ki jim je že dano, le izkoristiti ga morajo. Zato si življenje obrnejo tako, da čas dela za njih.

Naj bo novo leto torej čas, ko ne mislite le na to, kaj vse boste počeli na časovni daljici od tega januarja do naslednjega decembra, ko bomo ponovno jamrali, kako hitro je minilo leto, ampak si prisezite, da boste čas, ki je samo vaš, tudi izkoristili samo zase.

Prvi korak? Pričnite razmišljati o času. Ne o tem, kako ga nimate, ampak predvsem o tem, kaj narediti s tem časom, ki vam je dan.

Novinar Lise, Darjo Hrib

Lisa - 52/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 52/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.