Zaprite oči in se vživite. V resnici odrasli Slovenci ne bi smeli imeti težav s tem. Pred dobrimi 24-leti smo bili le en ukaz norega oficirja stran od tragedije, od prave vojne.

Skratka zaprite oči in si predstavljajte, v kakšnem udobju živite, kako vam je popoldne prijetno, ko se vrnete iz službe in so doma otroci pa toplo kosilo in kava, potem daste morda prati perilo, pokličete prijateljice, greste na tenis ali aerobiko. Udobno vam je, všeč vam je, kako ste si uredili življenje, službo, družino in dom. Imejte še naprej zaprte oči in si predstavljajte, da se potem nekega dne vse to poruši in se začne vojna.

Državljanska vojna, glavnim vojakom v državi se zmeša, vsak dan je huje, ne počutite se več varno, strah vas je na poti v službo in domov, strah vas je za otroke, za prihodnost, ni več udobja, rutine, hrane, tenisa, samo še strah in negotovost ... a vi želite živeti tako kot do zdaj, v miru in varno. In greste na pot, ker imate le eno življenje in tega ne želite tvegati vsak dan, mesec za mesecem, leto za letom.

Ko imate zaprte oči in se poskušate vživeti v begunce, ki se jih zdaj toliko Slovencev in Evropejcev boji in jih žali ter označuje za turiste in teroriste, si ponovite – da ti ljudje niso želeli na pot beguncev, v resnici si niso želeli ne na Madžarsko, ne v Slovenijo, ne v Nemčijo. Radi so imeli svoj dom, družino, svoje mesto, udobje, ampak ... bili so ogroženi, napadeni, njihovi otroci so bili prestrašeni, niso mogli hoditi v šolo, na igrišče ...

Po napornih dnevih in tednih, po neprespanih nočeh na ladjah, vlakih in tovornjakih so končno prišli v Evropo, kjer so vedeli, da se jim ne bosta cedila med in mleko, a so vsaj upali, da jim bodo pomagali, kot bi ljudje pač morali pomagati ljudem. Če bi vas leta 1991, ko je ponorela jugoslovanska armada, pregnali z doma, bi pričakovali, da vam bodo Avstrijci, Italijani, Nemci, Španci... pomagali? Jaz bi.

Meni bi se zdelo normalno, da mi bodo pomagali, če bi mojo državo zajela vojna, brezglava vojna norih vojakov, ki si želijo le brezobzirno oblast. Zato zaprite oči in se vživite v kožo teh ubogih ljudi, ki prihajajo v Evropo in seveda počasi tudi v Slovenijo, začutite njihovo žalost, utrujenost, razočaranje, stisko, trenutno brezizhodnost in nič kaj svetlo prihodnost ter jim pomagajte. Saj nam vsem ni treba narediti veliko.

Sprejmimo jih v pripravljene centre za begunce, dajmo jim hrano, obleke, postelje in vodo, dajmo njihovim otrokom igrače in knjige, in samo to, da se bodo počutili varne in ne osovražene. Če imam dovolj dolgo zaprte oči, si kar predstavljam kakšno begunko, ki je že na smrt izčrpana in si želi v miru, na toplem zaspati, otroku prebrati knjigo in zjutraj popiti toplo kavo ali čaj. Samo to! Verjemite, da ne razmišlja o tem, kako vam bo ukradla službo, otroka spremenila v muslimana in vas zavila v črno ruto. Samo na varnem bi se rada spočila, da razmisli o prihodnosti. To ji vendar lahko privoščimo.

Lisa - 37/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 37/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.