Zazdi se, kot da bi nekdo na stežaj odprl okno in v nas končno spustil svež zrak. Barve so veliko bolj pisane, življenje pa ena sama obljuba. Sicer smo nekoliko nervozni, vendar polni žgečkljive energije. Dogaja se.

"V vsakem začetku prebiva čar," je nekoč zapisal Herman Hesse. In kdor se je že kdaj odpravljal na dolgo pot ali pa se na vso moč zaljubil, zagotovo ve, da to drži. In pisatelj je imel prav, da nas ta čar zaščiti in nam pomaga živeti.

To potrjujejo tudi previdni znanstveniki. Pravijo celo, da so začetki življenjsko pomembni. Le tako se lahko namreč razvijamo. Kdor se nikoli ne odpre, nikoli ne pritisne na tipko 'pavza' in si nikoli ne upa ničesar novega, na dolgi rok zboli. Njegovo telo začne stavkati, kajti pomanjkanje 'gibanja' mu škodi enako kot našemu duhu.

Možgani ljubijo novo

Našemu duhu se zdi stalnost sicer enostavna in prijetna, vendar pa tudi dolgočasna in nezadovoljiva! Če pa se nam neprestano dogaja nekaj novega, so naši možgani stalno zaposleni, predelati morajo izkušnje in jih razvrstiti. So stalno v gibanju in fleksibilni. Informacije shranijo tako, da so jim pozneje vedno na voljo: kot dragoceni spomini.

Zaradi vseh teh vtisov so se vam šolske počitnice vedno tako zelo vtisnile v spomin: vsak dan je bil intenziven in ste ga tako tudi še dolgo podoživljali. Ko odrastemo, se nam ne zgodi avtomatično nekaj novega. Imamo svojo rutino. Ta je vsekakor pomembna in dragocena, toda hkrati poskrbi, da se počutimo kot hrček v kolesu in se nam zdi življenje dolgočasno in mračno.

Dobri sklepi?

Na začetku vsakega leta si običajno obljubimo, da bomo kaj spremenili oziroma zaživeli na novo. Številni sprejmejo sklepe, ki tako kot neuporabna božična darila hitro končajo v predalu. Zdi se nam, da nam tisti čas ponuja edinstveno priložnost, da vzamemo življenje v svoje roke. Toda kdaj natančno napoči ta trenutek? Kako ga prepoznamo? In kako ga izpeljemo?

Prepoznajte priložnost

Najpomembnejši je dober občutek: kdo bi radi bili, kdo bi lahko bili, če bi imeli priložnost? Ugotoviti morate, v katero smer bi radi šli.

Le tako boste zagledali pot. Da zakorakate po njej, potrebujete veliko mero poguma in odprtosti. Pogum, da se denimo osvobodite zveze, v kateri niste srečni. Odprtost, da se zaljubite in se popolnoma predate.

Toda pri novem začetku ne gre vedno le za velike stvari. Včasih so te celo lažje, ker jih izvedete z vso močjo. Težke so lahko majhne stvari – denimo, da se končno naučite italijanščine ali pa da redno izvajate jogo. Težava se skriva v tem, da imamo pred očmi le (težko dosegljive) cilje, namesto da bi predvideli majhne, pregledne korake, ki nas bodo pripeljali do tja.

Toda kdaj napoči tisti pravi trenutek, da začnemo? Odgovor je zelo banalen: vedno. Tako kot vedno vzide sonce. Če bomo mislili, da trenutek še ni pravi, bomo videli le oblake. To pa tudi pomeni, da se človeku ne sme muditi, ker je priložnost vedno prava. V novo se lahko podate sproščeni in takrat, ko boste pripravljeni.

Tako kot pri avtobusu, ki vozi vsakih pet minut: če ne boste vstopili na prvega, boste pa na naslednjega. Ker veste, kako to gre, in imate vozovnico ter poznate smer, lahko vstopite kadarkoli. Ne obstaja le ena trasa, temveč le korak, da stopite na pot – in nato se pot začne.

Lisa - 7/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 7/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.