Če nimate ravno kakšne nesrečne pričeske, zaradi katere se vam na romantičnem področju ne dogaja kaj dosti, ste verjetno ljubezen v neki obliki že doživeli. 

Tisto pravo ljubezen, seveda, ki ni le pregrešna strast, kakršna popade mladostnika ob misli na Gal Gadot v polni opremi Čudežne ženske. In če ste ljubezen že izkusili, potem tudi dobre veste, da je navkljub vsej poeziji in romantičnim komedijam vsem še vedno le en velik, nedoločljiv misterij.

Še najlaže bi jo opisali kot turbulentni preplet čustev, ki ga poskušamo v svojih glavah sestaviti v smiseln red s pomočjo kavarniške psihologije in raznolikih izkušenjskih umotvorov – eden takšnih je tudi tale zapis. V njem se posvetim trem pojavom, ki so po mojih izkušnjah in izkušnjah pričevalcev največje razočaranje, ko se v življenje na nekoliko ponesrečen način vpletejo ljubezenska čustva – oziroma pomanjkanje teh.

Ko se ljubezen konča

Statistika nas uči, da ljubezen koraka z roko v roki z žalostjo. Na vsak drugi romantični par, ki najde skupno srečo, dve drugi življenjski obliki svoj odnos poženeta v depresivni konec. Več ljudi ve, da polovica porok razpade v manj kot petih letih, kot pa jih ve, da rdeči trikotnik na zdravilih pomeni absolutno prepoved upravljanja vozil. Da pri ljubezni ni nobenih zagotovil, sprejemamo kot nekaj naravnega, skorajda pričakovanega, a ko se pripeti – ko se ljubezen konča – temu še vedno sledi boleča, suvajoča, brutalna čustvena apokalipsa, na pogorišču katere ostaneta le naša na pol crknjena samozavest in precej ojačan prezir do vseh oblik nasprotnega spola.

Čeprav razmerja razdiramo že kar nekaj tisočletij, se ta še vedno ne končajo z razumevajočim rokovanjem in dobronamerno košaro suhega sadja. Postopek dojemanja, da se je ljubezen končala, je tako največkrat prežet s popivanjem, ponočevanjem, buljenjem v televizijo do četrte ure zjutraj, izogibanjem partnerja, aferami in mrmranjem morilskih misli, ko te oseba, s katero si še leta nazaj predvideval skupno večnost, prosi za kozarec vode.

Če je verjeti člankom iz revij in prvim trem sezonam serije Kaliforniciranje, je najbolj zrela in verjetno potemtakem tudi najmanj boleča reakcija na zavedanje, da je ljubezen minila, takojšnje ukrepanje, kateremu sledi prekinitev odnosa in premik k novim zmagam.

Morda se zdi smiselno. In logično. Celo enostavno. Pa je za številne vseeno nekoliko lažje še malce potrpeti. Še malce počakati. V upanju, da strašljive misli neki dan preprosto izginejo in se ta trpeča otožnost duše samodejno zaceli kot nadležni mozolj na čelu. Pa se to kar ne zgodi.

Ko je ljubezen enostranska

Ljubezen, ki ni vrnjena, je bolj žalostna kot nedeljski spored prvega programa nacionalke. To je tista zakleta situacija, ko spoznaš osebo, s katero se neznansko rad družiš, jo obožuješ, z njo deliš vse svoje misli, te navdušuje in navdihuje, da se ob njej vsakič počutiš še bolj živega, potem pa nekega večera, ko jo povabiš na suši in te pusti na cedilu, ugotoviš, da njen dejanski ljubezenski interes živi na drugi poštni številki kot ti in da je to, kar sta imela, vedno sklepala le za malce bolj invazivno prijateljstvo.

Vsaka tovrstna peripetija morda ni tako dramatična, a končni občutki so približno isti. Realizacija nevrnjene ljubezni je sprva kot šus v pleksus, ki ti v trenutku odvzame ves zrak iz pljuč, v naslednjih dneh pa čuti, kot da imaš želodec ujet v strašansko počasen mlinček, ki pa vseeno vztrajno melje in melje.

V toku te emocionalne agonije se tisti, ki ljubi, seveda sprašuje, kaj je storil narobe, a dejstvo je le, da nas ljudje, ki jih ljubimo, ne bodo vedno ljubili nazaj. Lahko si sicer govorimo, da niso sposobni ljubiti, ker nimajo duše ali pa so skrivoma Nezemljani, ampak bolj verjetno je razlaga v tem, da človeškim čustvom ni mogoče zaukazati, kako naj se vedejo. Med sedmimi milijardami ljudi bodo tako tudi takšni, ki nas nikoli ne bodo ljubili. Tudi če jih mi še tako vztrajno ljubimo in jim to poskušamo pokazati.

Ravno na tej točki je glede ljubezni potem tudi največ zmedenosti. Ko v sebi gojimo neka močna čustva, pa na njih ne dobimo želenega odziva, začnemo iskati racionalne razlage za ta nerazložljivi pojav. Iz tega se potem rodijo izrazi, kot je 'ljubezen je bolezen' na eni strani in čudaški zalezovalci s sodnimi prepovedmi približevanja na drugi strani.

Ko ljubezen ni ljubezen

Marsikateri filozof (pa tudi številni psihologi in teologi) bi imel verjetno precej zanimivih pogledov na vprašanje 'Kdaj ljubezen ni ljubezen', a verjamem, da odgovor verjetno že tiči v kakšni pesmi Taylor Swift, le da je zamaskiran v pretirano romantično osladnost in zato namensko ignoriran.
Preprosteje je tu govora o tistih toksičnih razmerjih, ki se razvijejo na podlagi izmeničnih izkoriščevalskih namenov, medtem ko med partnerjema ne obstaja niti trohica iskrenih čustev, le obojestranska potreba po eksploataciji. Kako magična ljubezenska zgodba, kajne?

V obstoječih družbenih okvirih to obliko odnosa najpogosteje zaznavamo pod nazivom 'prijatelja z ugodnostmi', kar v prevodu pomeni le to, da imaš v telefonu nekoga, ki ti je na klic pripravljen v uporabo ponuditi svoje genitalije.

Za vse zunanje opazovalce v tem morda niti ni kaj dosti spornega. Dogovor je dogovor in če deluje za oba, zakaj naj ne bi obstajal, ne glede na to, kako parazitskega značaja je. Problem se pojavi, ko nastopijo čustva. Ko se v tej čustveni prajuhi, kjer sprva ne obstaja niti atom romantičnih vzgibov, zaneti iskrica življenja. Pardon, iskrica morebitne ljubezni. Kar se praviloma zgodi v vseh tovrstnih primerih. Temu priča film z Justinom Timberlakom in Milo Kunis, pa tudi celotna zgodovina razmerij. Nekega dne nekdo v tem odnosu začuti nekaj več in poskusi svojo srečo. Morda predlaga večerjo. Morda se želi pogovoriti o čustvih. Morda namigne, da bi se kdaj predstavila prijateljem.

Takrat bi bilo logično, da se po pravilu prejšnjega sklopa, ko je bilo govora o ljubezni, ki ni vrnjena, zahvalimo za ponudbo in vse skupaj prekinemo, ker povratnih čustev ni. A v teh navezah se pogosto zgodi, da tisti drugi ne želi izpustiti svoje magične in vedno voljne seksualne vile, zato začne sebično manipulirati s čustvi, ki potem praviloma vodijo v čustveno travmo in le še eno razočaranje nad to bizarno kemično reakcijo, ki ji pravimo ljubezen.

Foto Profimedia

Liza - 9/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 9/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.