Indira se je rodila v indijskem mestu Allahabad kot edina hčerka Kamale in Džavaharlala Nehruja, ki je bil znan odvetnik ter eden od najvidnejših borcev (poleg Mahatme Gandija) za neodvisnost Indije izpod kolonialnega jarma Anglije. Indira je obiskovala elitne šole, nekaj časa se je izobraževala tudi v Švici.

Diplomirala je iz zgodovine na univerzi Visva-Bharati v Bengaliji. Nekaj časa je živela tudi v Angliji ter se šolala na sloviti oxfordski univerzi. V Angliji je spoznala svojega bodočega moža Feroza Gandhija, ki je na Otoku študiral ekonomijo.

Po hindujskih običajih sta se poročila leta 1942. Imela sta dva sinova Rajiva (rojen 1944) in Sanjaya (rojen 1946). Že v mladih letih se je začela ukvarjati s politiko. Ustanovila je gibanje Vanara Sena, katerega člani so bili mlada dekleta in fantje, ki so v podporo gibanju za neodvisnost pripravili več protestov.

Kmalu po poroki so Indiro in moža zaradi borbe za neodvisnost Britanci aretirali ter ju zaprli za 13 mesecev.

Leta 1947 si je Indija izborila neodvisnost, Džavaharlal Nehru je postal prvi premier, hčerka Indira pa njegova pomočnica in svetovalka. Leta 1955 je bila izbrana v izvršno telo indijske Kongresne stranke, leta 1959 pa je za leto dni celo postala njena predsednica. Po smrti očeta je bila dve leti ministrica za informiranje.

Leta 1966 je ob nenadni smrti predsednika Indije Lala Bahadurja Shastrija Indira postala premierka. Naslednje leto je na volitvah dobila 5-letni mandat. Kot premierka je uživala široko podporo javnosti zaradi izboljšav v kmetijstvu, ki so vodile v samozadostnost Indije v preskrbi z žiti, pa tudi zaradi uspeha v vojni s Pakistanom, ki je leta 1971 vodil v ustanovitev države Bangladeš.

(Indira in Margaret Thatcher, takrat predsednica vlade Združenega kraljestva)

Ponovna zmaga in izredne razmere

Leta 1971 je ponovno zmagala na volitvah, vendar je vse več aspektov javnega življenja imela pod svojim strogim nadzorom. Številni so v tem videli vpliv njenega sina Sanjaya, ki je bil politično neizkušen. Zaradi politične neusmiljenosti in centralizacije moči je prišlo v državi do izrednih razmer med letoma 1975 in 1977.

V tem obdobju je uvedla vrsto nepriljubljenih ukrepov, vključno z obsežno sterilizacijo kot obliko nadzorovanja rojstev. Indira je mislila, da jo javnost podpira, zato je leta 1977 razpisala volitve, na katerih pa je bila katastrofalno poražena, saj ji ni uspelo priti niti v parlament.

Vrnitev

Leta 1980 ji je uspela spektakularna vrnitev, saj ji je na volitvah uspelo zbrati večinsko vlado.

Istega leta ji je v letalski nesreči umrl sin Sanjay, Indira pa je za svojega naslednika začela pripravljati drugega sina Rajiva. Leta 1984 je krvavo zatrla upor sikhov. V Zlatem templju, najsvetejšem templju sikhov v Amritsarju v Punjabu na severu Indije, so se utrdili skrajneži, ki so zahtevali neodvisno državo.

V posredovanju vojske, ki ga je zaukazala Indira, je bilo ubitih najmanj 450 sikhov, po nekaterih podatkih pa celo okoli 3000. Indiro sta šest mesecev pozneje v maščevanje za pokol v Zlatem templju umorila njena stražarja, ki sta bila pripadnika verske ločine sikhov. Na vrtu njene rezidence sta vanjo izstrelila več kot 30 nabojev, umrla je kmalu po prihodu v bolnišnico v New Delhiju. Njen pogreb so prenašale številne televizijske postaje po svetu, tudi angleški BBC. Na premierskem stolčku jo je zamenjal njen sin Rajiv, ki je zmagal na volitvah.

Njena družina – indijski Kennedyji

gandhi

Peta generacija v parlamentu: Prvi je bil Indirin dedek Motilal Nehru, ugleden odvetnik in aktivist indijskega gibanja za neodvisnost. Motilalov sin Pandit Džavaharlal Nehru, njegova hči Indira Gandhi in njen sin Rajiv Gandhi so bili ministrski predsedniki Indije. Indirin vnuk Rahul Gandhi, pa je najmlajši član družine, ki se je dejavno podal v politiko.

Lisa - 46/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 46/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.