Medtem ko je razstava Ivane Kobilca (1861–1926) v Narodni galeriji že na ogled, bodo jeseni, ko Narodna galerija praznuje 100. obletnico, izdali znanstveni katalog Ivane Kobilca.

Nataša Ciber, umetnostna zgodovinarka in bibliotekarka v Narodni galeriji. skupaj s kolegico pripravlja njen življenjepis, o njej pa med drugim pravi: “Ne samo, da jo spoštujemo kot trmast, samosvoj lik, ker je praktično plavala proti toku, spoštujemo in občudujemo jo tudi kot slikarko, bila pa je tudi neke vrste menedžerka, navsezadnje je morala za vse poskrbeti sama.”

Smo o življenju Ivane Kobilca zvedeli napačne stvari?

Nataša Ciber: Marsikaj, veliko pa je tudi potrjenega, ker smo dobili slike iz osebne lastnine, predvsem pa tudi 584 zasebnih dokumentov: korespondenc, vstopnic …

V čem je Ivana Kobilca posebna, da Narodna galerija ob 100. obletnici pripravlja njeno razstavo?

Nataša Ciber: Ivana Kobilca in impresionisti sta dve temi, ki naše občinstvo najbolj privlačita, njeno Poletje pa je najbolj zaželena slika. Navsezadnje je z Ivano Kobilca Narodna galerija skorajda od vsega začetka povezana, saj je že dve leti po ustanovitvi postala članica Društva Narodne galerije in bila potem članica še šest let, in sicer do konca njenega življenja.

Velja za evropsko slikarko?

Nataša Ciber: Slogovno jo je težko opredeliti, mi stvari preveč predalčkamo. Imamo barok, renesanso, realizem … pozabljamo pa, da je v okviru enega sloga vrsta različnih tokov, ki se prepletajo, in treba je tudi upoštevati, da je slikar pri 20 letih, ko je še na začetku poti, povsem nekaj drugega kot pa čez 40 let. Nekako jo vedno opredeljujemo za realistko, čeprav je tudi malo tendenc proti impresionizmu, ampak še vedno ne toliko, da bi jo lahko označili za impresionistko. Mogoče je res to, kar pravijo, da je bila v zlati sredini. Če govorimo o Parizu, je razvila realistični slog in impresionistični, s tem, da je realizem tisti, ki je poudarjal, da je figura čim bolj plastično upodobljena, medtem ko je impresionizem imel tiste hitre pastozne nanose v krajini. Že sama slika Poletje je primer tega, in sicer z realistično figuro v migetajoči svetlobi.

Mar to, da so njene slike bile izbrane in razstavljene v Parizu, ni uspeh?

Nataša Ciber: Na pariškem Salonu so bili vsi veliki slikarji tistega obdobja, pred njo pa je na pariškem Salonu razstavljal že Jurij Šubic leta 1883, se pravi skoraj 10 let prej. Sta pa ob prvem Kobilčinem nastopu na Salonu leta 1891 glavna dva slovenska časopisa poudarjala, da je bilo razstavljenih 200 del izmed prijavljenih 2800, ugotovili pa smo, da to ne drži. Če že pogledamo samo katalog razstave, je 307 slikarjev, ki so razstavljali tudi po več del. Razstavljenih je bilo 951 slikarskih del. Vseeno je bil uspeh, da je prišla do tega, poleg tega je bila imenovana za pridruženo članico, kar je pomenilo, da je lahko na naslednjem Salonu, prihodnje leto razstavljala eno svoje delo po svoji izbiri. Ampak tudi naslednje leto je bilo izbrano eno njeno delo, tako da je bila zastopana z dvema slikama.

Se je borila za svoje mesto med evropskimi slikarji?

Nataša Ciber: Ja, vsekakor. Že v njenem življenjepisu beremo, da je njen oče davno pred njenim rojstvom šel na misijonsko potovanje, kamor je spremljal Luko Jerena, ki je takrat v Ljubljani bil eminentni duhovnik. Peljali so se proti Afriki, ampak odprava ni uspela. Že tukaj vidimo, da je v tem bila neka 'genska napaka' in je bil nemiren duh že v družini.

Ni bil oče tisti, ki jo je peljal na Dunaj?

Nataša Ciber: Oče je šel na Dunaj le poslovno in jo je vzel s sabo, sta pa tudi obiskovala galerije. Če beremo poročila iz uršulinske dekliške šole, kjer se je šolala, je recimo zanimivo, da je njena starejša sestra Marija eno leto prav uspešna pri risanju, Ivana pa pri ročnih delih.

Jo je družina spodbujala na njeni slikarski poti?

Nataša Ciber: Oba starša sta izhajala s podeželja, oče se je šolal za kolarja in krznarja, pozneje se je izučil še za dežnikarja in izdeloval sončnike ter dežnike. Starša sta bila precej svetovljanska, v bistvu že dosti pogumna, da sta s podeželja prišla v mesto. Ko pa gledamo Ivanino življenjsko zgodbo, človek ugotovi, da je bila vztrajna, in če pomislimo, da ni imela lastne družine, razen primarne: starše, brata in sestri, ne pa stalnega partnerja, da se je vedno vračala v domovino, nikoli pa se za daljša obdobja ni vračala na isto mesto, saj je v glavne postojanke šla samo enkrat. Vleklo jo je tja, kjer je videla izzive. Recimo Dunaj ji je hitro postal pretesen, videla je, da ji v likovnem smislu več ne more dati tistega, kar bi rada, zato je potem šla v München. Imela je nesrečo v tem smislu, da kot ženska ni mogla na likovno akademijo, dejansko pa je šla tja, kjer je videla, da ji lahko še nekaj dajo.

Se je ves čas izobraževala pri različnih slikarjih?

Nataša Ciber: Že v Ljubljani je začela pri Idi Künl, potem je na Dunaju v galerijah sama kopirala stare mojstre, čeprav je sicer imela pomoč, pa nič formalnega, šele v Münchnu je obiskovala najprej kratek čas Umetnoobrtno šolo, nato pa zasebno slikarsko šolo za ženske pri Aloisu Erdteltu. Münchensko ateljejsko slikarstvo ji je postajalo premalo in je zato začela gledati proti Parizu, ki je takrat bil moderen. Videla je, da je Pariz tisti, ki je zdaj najbolj aktualen, ko pa je to preživela, je šla tja, kjer se je pojavilo novo središče.

Je do zadnjega bila neustavljiva in je sledila sebi?

Nataša Ciber: Sledila je svojemu srcu. Ko je enkrat sprejela odločitev, da bo slikarka, je s tem sprejela tudi vse, kar spada zraven. Od tega, da ni mogla na likovno akademijo, da se težje preživi, da so jo ljudje mogoče gledali po strani, ker ni ustrezala takratnim družbenim normam.

Je bila močna oseba, ki se ni pokorila takratnim družbenim normam?

Nataša Ciber: To bo držalo, šla je za svojim glasom. Sicer je veliko dala na mnenje drugih, navsezadnje je le morala dobiti naročnike.

Se je preživljala s slikanjem portretov?

Nataša Ciber: Starši so jo podprli, da je dobila krila, potem pa se je večinoma znašla sama. Znala pa je tudi obrniti vsak kovanec, tudi pretehtati, v kaj se splača investirati in kam ne, saj je bila zelo gospodarna. Ne samo, da jo spoštujemo kot trmast, samosvoj lik, ker je praktično plavala proti toku, spoštujemo in občudujemo jo tudi kot slikarko, bila pa je tudi neke vrste menedžerka, navsezadnje je morala za vse poskrbeti sama.

Je bila studiozna?

Nataša Ciber: Za kar nekaj slik imamo pripravljalne fotografije, različne skice, oljne študije tako, da če nekdo pogleda kakšno sliko in reče, da je fino, ni tako naključno, temveč natančno premišljeno, kako bo nekaj naslikala. Vzporedno, kar velja za vse slikarje, je nekako ohranjala znanje in obenem zadostila naročnikom, da je preživela.

Se pravi, da je slikala za svojo dušo in naročnike?

ataša Ciber: To bo držalo, saj so portreti narejeni po istih merilih, kot je takrat bilo moderno, medtem ko drugi del opusa predstavlja slike, ki jih je delala za razstave. Tu je bil umetniški pristop, kjer je lahko pokazala svoje znanje, eksperimentiranje s koloritom, kompozicijo … Ko gledamo njene portrete in jih primerjamo s fotografijami portretiranih ljudi, vidimo, da so vsi malo lepši, ker jim je dodana določena prikupnost.

Kako je naneslo, da je v enem od svojih življenjskih obdobjih pristala v Sarajevu?

Nataša Ciber: Povsem logično je, da je živela v Sarajevu. Ko je Bosna prišla pod Avstro-Ogrsko, so želeli modernizirati Sarajevo, utrditi bošnjaško zavest, obenem pa drugim narodom približati bosansko kulturo, ki je bila drugačna, nerazumljiva. Imeli so cele programe, recimo revija Nada, pri kateri je Kobilca sodelovala kot ilustratorka, je bila ustanovljena zato, da narodom približa bosansko kulturo. Kobilca je izjavila, da je bilo življenje v Sarajevu za njo najsrečnejše obdobje. Navsezadnje je imela naročila, svoje poslanstvo, ni ji bilo treba skrbeti za prihodek, čeprav je še vedno poučevala slikanje. Vse življenje je učila mlajše kolegice. Balkan je le bolj sproščen, zaslužek ji je bil zagotovljen, potem pa se je, ko je to uplahnilo, odselila v Berlin. O tem obdobju vemo bolj malo, veliko tistega, kar je ostalo za njo, se je izgubilo. Smo pa na novo odkrili nekaj njenih del, ki smo jih za razstavo pridobili iz Hamburga, kamor so bila prodana.

Bo na razstavi predstavljenih kar nekaj del, ki jih doslej nismo videli?

Nataša Ciber: Veliko bo zasebnih del, na razstavi jih bo skoraj 150, od tega 123 njenih in kar 97, ki so jih posodili zasebni lastniki.

Kako doživljate Kobilco?

Nataša Ciber: Kobilca me ni nikoli posebej privlačila in me tudi zdaj ne, ima pa svoje kvalitete. Prepletanje obeh mojih poklicev, umetnostne zgodovine in bibliotekarstva, je ravno v tem, da se ukvarjam z dejstvi. Do nekih teorij pridem na podlagi določenih podatkov, vseeno pa mi je, ali se ukvarjam s Kobilco ali nekom drugim. Pomembno mi je brskanje za podatki in njihova interpretacija. To me tudi vleče naprej, da potrdim ali ovržem tisto, kar se ves čas pojavlja.

Vaše trditve temeljijo na konkretnih dejstvih?

Nataša Ciber: Iz tistih podatkov, ki jih imamo in so po navadi vedno pomanjkljivi, poskušam sestaviti neko zgodbo in poiskati razloge, zakaj je tako. To so vedno ugibanja, teorije, nekatere sčasoma lahko potrdim ali ovržem. Meni je v veselje 'detektivsko' delo, ki ga opravljam. Kobilca mi je bila dodeljena, mi je pa seveda enako zanimiva tema, kot če bi si jo sama izbrala, ker me potegne raziskovanje. Navsezadnje nekateri občudujejo filmske zvezde, pevce, osebno pa sem kolegici med postavljanjem razstave komentirala: “To sliko imamo pred sabo vedno le reproducirano, a ni famozno to, da imamo tukaj pred sabo original, da je prav točno te materije, ki se jo lahko zdaj dotaknemo, imela Kobilca v rokah. Gre prav za tisto snov, ki je nastala v duhu tistega časa, gledamo pa jo zdaj.” Meni je to tisto, zaradi česar rečem “Vauuu!”

Vam takšnih možnosti ne manjka?

Nataša Ciber: Res je, na manjka jih. Je pa težko sestaviti življenjepis o ljudeh, ki so živeli v drugem času, recimo zdaj o Kobilci. Včasih je težko, ko ne zmoreš napisati stavka, ker ti neki podatek manjka, pa ga ne moreš nikjer preveriti. Iščem oporne točke in postavljam možnosti v smislu, kaj bi bilo, če bi … Navsezadnje pa je v tem čar. Sprašujem se, kaj bi zdaj rekla Kobilca, če bi nas gledala. Bilo bi zanimivo videti, koliko smo 'usekali' mimo.

Mislite?

Nataša Ciber: Marsikdaj je res, marsikdaj pa ni. Pravim pa, da nas Kobilca mora zanimati kot slikarka, moraš pa še vedno, če želiš razumeti njeno delo, tudi razumeti način razmišljanja, zgodovinsko ozadje tistega časa, da imaš postavljen zgodovinski okvir in razumeš. Včasih pač nimaš teh podatkov in potem žongliraš med nekimi drugimi rešitvami.

Nam je dejstvo, da je v mestni hiši njena slikarija, manj znano?

Nataša Ciber: Res je, v sejni sobi ljubljanske Mestne hiše je predstavljena alegorija Slovenija se klanja Ljubljani. Gre za sliko, ki je po vsebini bila že malo preživeta za tiste čase, ampak seveda jo je naredila, ker je to bila želja naročnika, takratnega župana Ivana Hribarja, financiral pa jo je zagrebški škof Josip Juraj Strossmayer. S Hribarjem sta bila prijatelja in se je tako razpletlo. Žal original ni na razstavi, ker je tehnično zahtevno in imamo reprodukcijo. Dela se je lotila zelo študijsko, čeprav je tema bila preživeta, se je držala naročila, sama pa potem ni bila zadovoljna z delom. Dela se ni lotila z levo roko, sicer pa pogosto ni bila zadovoljna s tistim, kar je naredila. So bila dela, ki so ji bila ljuba, ampak vedno je bilo še tisto, kaj bi lahko izboljšala. Bila je samokritična.

Kaj vse bo v monografiji, ki jo pripravljate?

Nataša Ciber: V monografiji bo seznam znanih del – trenutno jih imamo evidentiranih okoli 350. Glavnina publikacije pa bodo znanstveni teksti. Besedilo o umestitvi Kobilce v evropski kontekst pripravlja dr. Jure Mikuž, podrobneje bosta predstavljeni sarajevsko in berlinsko obdobje, prikazano pa bo tudi Kobilčino življenje.

Je šopke slikala bolj v zadnjem obdobju?

Nataša Ciber: Prvo samostojno tihožitje je ustvarila leta 1890, šlo je za poročni šopek ene gospodične v Ljubljani. V zadnjem obdobju pa ima nepregledno množico tihožitij, šopkov. Deloma je šlo za naročila, lahko pa gre za igranje z barvami in podobno. Kolikor se šopek zdi nezahteven motiv, je za slikarja lahko tudi izziv. Ko gledaš ta tihožitja v živo, barve res žarijo.

Je Kobilca za Slovence tako pomembna tudi zato, ker je takrat prebijala neke meje kot ženska?

Nataša Ciber: Zelo zanimivo je, da je leta 1889 postavila prvo samostojno razstavo v Ljubljani, ki je bila njena prva samostojna razstava in prva samostojna razstava slovenskega umetnika na naših tleh.

Je bila pred časom?

Nataša Ciber: Ja, bila je, pika na i pa je, da je to razstavo malo modificirano prenesla še v Zagreb, se pravi, da je šla v tujino. Navsezadnje pa, če je že hodila po tujini, se je tam tudi nekaj naučila. Kobilca je bila v tistem času aktualna, hodila je v korak z moškimi predstavniki, marsikje pa je bila korak naprej, vendar tukaj velja za oboje. Ko vidimo kakšen moment, da mogoče caplja za moškimi, moramo vedeti, da je imela ovire, ki jih kot moški ne bi imela. Že to, da ni imela akademske izobrazbe in sploh ni imela možnosti zanjo.

So se takrat tega zavedali?

Nataša Ciber: Zavedali so se, da ženske ne morejo na akademijo, kar so potem slikarji seveda izkoristili za svoj zaslužek. Vodili so različne tečaje, zasebne šole, prav za ženske. Kobilca pa ne samo, da se je redno formalno šolala, ampak je tudi redno hodila na razstave, zanimalo jo je sočasno dogajanje. Münchensko obdobje je proti pariškemu toliko različno, ker se je v Parizu že navzela modernih tendenc. Če bi vztrajala samo v formalnem poučevanju in ne bi hodila na razstave, bi lahko zaostala. Tako pa je videla, kaj je moderno, kaj se dogaja in v katero smer gre umetniško raziskovanje.

Spomnim se, da je enkrat nekdo rekel: “Škoda, da je prišla prva svetovna vojna in zaključila njen ustvarjalni proces”. Zdi se mi, da ni bilo škoda, ker je že doživela svoje vrhunce. Po drugi strani pa, če bi živela dlje, je vprašanje, kaj bi bilo. Preživljala se je s portreti in v tem času, ko je ustvarjala, je zadnja leta fotografija postala tisti medij, ki je bil dostopen in cenejši in so slikarska naročila bila manjša. Imela je še tisto možnost, da je ustvarjala, kar ji je velela duša, in ni bila tako odvisna od naročil … Njen življenjski krog se je lepo iztekel, zasebno in profesionalno.

Foto: Helena Krmelj in zasebna last

Liza - 28/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 28/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.