Vladimir Šubic, ki prihaja iz znane umetniške družine (najbolj znana sta brata, slikarja Janez in Jurij Šubic), se je rodil v Ljubljani. Po opravljeni Višji državni realki se je leta 1912 vpisal na Tehnično visoko šolo na Dunaju, a se je že naslednje leto prepisal na Tehnično visoko šolo v Gradcu, kjer je izbral strojništvo.

Devetnajstletni Vladimir je bil leta 1915 rekrutiran v avstro-ogrsko vojsko ter se kot artilerist aktivno udeležil 1. svetovne vojne. Leta 1916 je bil ranjen pri vasi Volinja na Hrvaškem. Po vojni je opustil strojništvo in se leta 1919 vpisal na nemško tehnično visoko šolo v Pragi, smer arhitektura, kjer je leta 1922 diplomiral.

Po diplomi se je vrnil v Ljubljano, kjer je najprej štiri leta poučeval stavbarstvo in arhitekturo na Tehnični srednji šoli. Leta 1926 se je zaposlil na gradbenem oddelku ljubljanske mestne občine ter pozneje postal načelnik gradbenega oddelka na Pokojninskem zavodu. Načelnik oddelka je ostal do konca 2. svetovne vojne, ko je bil Zavod razpuščen.

Po vojni se je znašel v nemilosti pri novem državnem vodstvu. Začel je delati pri državnem avtobusnem podjetju, kot pomočnik upravnika (menda je bil šef voznega parka). Po treh mesecih so ga aretirali zaradi anonimne prijave.

Po izpustitvi iz zapora so ga kot 52-letnega vpoklicali med tiste, ki so morali 'graditi socializem'. Skupaj z množico mladih članov mladinskih brigad je gradil železniško progo Brčko–Banovci v Bosni. Šubic je preminil med delom na progi v kraju Dobrnja pri Tuzli, po uradni verziji zaradi infarkta. Pokopan je v Škofji Loki.

Arhitekt

Nenehno se je zanimal za tehnološke novosti v gradbeništvu kot tudi v drugih panogah, na primer v strojništvu, elektroniki ...

Svoje delo je videl veliko bolj inženirsko kot umetniško. Imel je izredno lepo in bogato knjižnico in v njej veliko knjig starih teoretikov arhitekture. Čeprav je bil modernist ter funkcionalist (objekt mora čim bolj služiti svojemu namenu), so bili za Šubica značilni historicistični arhitekturni elementi, kot so: profiliran podstavek, protodorski stebri, polkrozna trifora. Kipi na njegovih stavbah so svojevrstna modernizacija in stilizacija klasičnega sloga. Pri okrasju je Šubic največ sodeloval s kiparji Lojzetom Dolinarjem, Francetom Goršetom in Borisom Kalinom.

Zasebno

Zasebno je bil Šubic prijeten, ljubezniv in duhovit ter zelo razgledan, načitan in vedoželjen človek. Bil je odličen risar, imel je izreden smisel za barve, veliko je kiparil in užival v glasbi (bil je izvrsten pianist). Njegov najljubši konjiček je bila astronomija. Njegov daljnogled, izdelan po njegovih načrtih, je danes na ljubljanskem observatoriju na Golovcu.

Veliko je tudi fotografiral in snemal (imel je eno prvih filmskih kamer v Ljubljani). Zabaval se je tudi s kolesarjenjem, avtomobili, planinarjenjem, smučanjem in – po šaljivih besedah žene iz drugega zelo uspešnega zakona – z občudovanjem lepih žensk.

Meksika (1927) ...

meksika

... je prvi primer kolektivne stanovanjske gradnje v Ljubljani. Šubic jo je zasnoval po vzoru dunajske socialne stanovanjske gradnje, za katero je bil značilen tip 'stavbe na dvorišče'. Pri okrasitvi stavbe sta sodelovala še kipar Lojze Dolinar (vhodna veža in portal, kraški kamen) ter slikar Rihard Jakopič (freske na stropu obokane veže, tempera).

Zgradba je dobila ime po 'meksikajnarjih', prostovoljci za boje v Mehiki v vojski mehiškega cesarja Maksimilijana, brata avstrijskega cesarja Franca Jožefa, ki so se zbirali na tem področju.

Nebotičnik (1933)... 

nebotičnik

... je med gradnjo prestopil meje predpisanih višin stavb, običajne tehniške prakse in vsebinske zasnove. Obenem je presegel svoje kulturno okolje in postal simbol naprednega mesta. Ob odprtju je bila to najvišja stavba v srednji Evropi in do druge svetovne vojne najvišja stavba na Balkanu. Zasnova temelji na neoklasičnih in art déco stilih in se ponaša s pilastri v zgornjih nadstropjih. Oblika sledi klasični tripartitni delitvi stolpnice, katere začetnik je ameriški arhitekt Louis Sullivan.

Oblikovan je kot stavbni sklop, ki ga sestavljajo stolpnica s trgovinami, poslovnimi prostori, stanovanji in kavarno, pripadajoči sosednji stavbi in trgovska pasaža.

Konstrukcija je armiranobetonski skelet z vmesnimi betonskimi in opečnatimi stenami, ki temelji na 16 betonskih vodnjakih, segajočih 18 metrov globoko, vse do žive skale. Tehnične novosti, kot so bila takrat dvigala, centralna kurjava in klimatske naprave, so predvsem izboljšale kakovost bivanja v stanovanjih. Na vzhodni fasadi nebotičnika so s klasičnimi rimskimi črkami vklesane naslednje besede: Fecit Vladimir Šubic – arhitekt.

Lisa - 20/2014

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 20/2014

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.