Večina staršev danes že ve, kako naj bi reagirali ob različnih vedenjskih zankah in izzivih. Potem pa nastopi realna situacija in namesto ozaveščenega starša pred otrokom stoji mlajša verzija njegovega dedka ali babice. Zakaj ponavljamo tudi tiste družinske vzorce, ki bi jih želeli opustiti in kako jih preseči?
Ko moj otrok ni imel še niti leto dni, mi je med vozičkanjem znanec s starejšimi potomci dejal: “Zdaj so najbolj ljubki in nedolžni. Počakaj, da spregovorijo in se jim začne razvijati osebnost. Boš videla – kar te bo med njegovim odraščanjem najbolj spravljalo ob pamet, bo zrcalo tvoje največje težave.”
Imel je še kako prav. Na to prerokbo se spomnim domala vsakič, ko začutim, da je otrokovo ravnanje ali obnašanje v meni sprožilo nekakšen vzvod v nekaj globljega. Da boli ali moti precej bolj, kot bi bilo pričakovano. Običajno sem po premisleku v tem prepoznala kakšno svojo ali partnerjevo lastnost, ki bi si jo želela izkorenitniti. A zavedanje je nekaj, odpravljanje pa nekaj povsem drugega.
- Preberite še: Skrb vzbujajoče število otrok ima težave z vrstniki ali težave v svoji družini (kam se lahko obrnejo?)
Družinski vzorci so tisto, kar nezavedno tovorimo s seboj skozi življenje in prenašamo na prihodnje rodove. Nekakšen skupek znotraj družine izoblikovanega mišljenja, vedenja, delovanja, čustvovanja ter navad. Če imamo srečo, je disfunkcionalen samo določen del družinske dinamike, ne pa družina kot celota (ko družina denimo zaradi odvisnosti ni zmožna potešiti niti otrokovih osnovnih fizičnih in čustvenih potreb).
Nekateri znaki disfunkcionalnosti v družini so:
- zanikanje, skrivnosti, “tabu” teme znotraj družine;
- slaba komunikacija, nezmožnost izražanja čustev;
- stroga pravila, od katerih ni odstopanja;
- perfekcionizem, nerealna pričakovanja do otrok;
- pogojevalna ljubezen, čustvena manipulacija;
- zabrisane meje (tako osebnostne kot med starši in otroci).
Skratka, vse, zaradi česar so odnosi v družini napeti in kar članom preprečuje, da bi se podpirali in poskrbeli drug za drugega. Največkrat pa takšni vzorci vodijo v slabo samopodobo v odrasli dobi. A če želite takšne vzorce, ki jih prepoznate kot slabe prekiniti, žal zgolj odločitev “jaz bom pa drugačen/a oče/mama” ni dovolj.
Ponavljamo, česar ne popravimo
Pri čemer ni družina tista, ki jo je treba popraviti ali spremeniti, pač pa smo to mi sami. Še toliko bolj, če želimo vzorec prekiniti, preden bo prešel na prihodnji rod. Že res, da lahko otroka zasipamo z vso pozornostjo in ljubeznijo; a če mi sami nismo ozavestili, da smo ne glede na vse naše “napake” vredni ljubezni in pozornosti, bodo otroški radarji to pri nas slej ko prej zaznali in kljub našemu drugačnemu ravnanju s seboj vzeli paket, ki jim ga nismo želeli predati. Spremembo, ki jo želite, je torej potrebno najprej živeti in ozavestiti pri sebi.
Prisluhnite tudi Aktivni podkastu!
Diplomirana kineziologinja Nina Strojnik nam je v pogovoru zaupala, zakaj je redno gibanje tako zelo pomembno ter kako lahko z majhnimi spremembami naredimo veliko dobrega za naše zdravje in počutje.
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
