V Hiši Raduha v Lučah, kjer se s turizmom spopada že peta generacija, je kuhinja bila vedno dobra, čeprav je bil turizem glavni. Martina in Matjaž Breznik sta se domislila še možnosti bivanja v kozolcu, v hiši na drevesu in še v hlevu, kar sta po tehtnem razmisleku in načrtovanju hkrati z obnovo preostalih poslopij tudi udejanjila.

Gre pri vas za tradicijo?

Martina: Imamo zelo dolgo tradicijo, ki traja že od leta 1875. Smo že četrta generacija, Filip, ki že dela v hiši, je peta. Nikoli nismo bili navadna gostilna, ampak smo vedno imeli sobe. Pri nas je bil vedno glavni turizem.

Se je tradicija skozi leta spreminjala?

Martina: Seveda, vse družbene spremembe so vplivale na hišo. Kot se je spreminjal svet, smo se tudi mi. Čeprav se še kot otrok spomnim, da so moji mami rekli: Ti ne boš nikoli kuhala tako dobro kot tvoja mama. Meni so rekli isto. Kuhinja je bila vedno dobra. Seveda se je sčasoma spreminjala tudi kuhinja, dohajali smo trg, kar se mi zdi, da je zelo prav. Prav se mi zdi, da stojiš na nekem temelju, ki mu dodaš dodatno vrednost tega časa, kar sodobni popotnik pričakuje. To se nam obrestuje. Če ni temeljev, ni prihodnosti.

Gre za celostno ponudbo, ki ima svojo zgodbo?

Martina: Seveda. Gost lahko tu začuti tradicijo, odnos in spoštovanje do hrane. Ko pride, vidi naš vrt in da z vrta prinesemo solato, zelenjavo ... To ima zagotovo določen čar.

Ste kdaj pomislili, da bi si omislili kaj drugega?

Martina: Pri nas smo tradicijo vedno nadaljevale ženske, zato so se priimki spreminjali. Filip bo prvi moški. Včasih, ko kdo ponovno pride, sprašuje, ali je prišel prav, ker se je spremenil priimek. Ampak Raduha vedno ostaja.

Je to po gori?

Martina: Ja, po gori. V Lučah so se včasih gostilne imenovale po gorah. Po drugi strani ima Raduha lahko več pomenov: da rad duha, da ima rad duha ... Obstaja pa tudi zgodba Raduhe, ki se stika z vasjo in vodo, ki danes vleče.

Glede na to, da ste 'skriti od sveta', je vaša ponudba premišljena do podrobnosti.

Martina: Vsa družina ni le ljubiteljica dobre hrane in pijače, temveč tudi estetike, kar je tudi pomembno, da se gost lahko počuti prijetno. Prostor, v katerem bivaš, je zelo pomemben. Glede na to, da so hiše velike in stare, je to za družino finančno zelo obremenjujoče, drugo pa je, da želimo narediti lep in premišljen vsak detajl ter gremo korak za korakom. Zelo tehtna sva bila tudi pri izbiri arhitektov.

Matjaž: Glavne ideje so najine, potem pa smo jih s pomočjo arhitekta pilili. Detajli so tisti, ki jih mora doreči arhitekt.

Martina: Iskala sva arhitekta, ki zna združiti tradicijo in sodobni čas, da se zgodba od hrane do postelje povezuje.

Je vaš moto, da gostu ponudite več, kot le spanje in hrano?

Matjaž: Najzanimivejši so tujci, ki pridejo in se jim zdi dobro, ko naju z Martino lahko pokličejo po imenu.

Sta prisotna in gostom dostopna?

Martina: To je način življenja. Če to delaš z veseljem in dušo, se čuti. Moraš uživati. Pomembno pa je, da dobiš nazaj povratne informacije. Če tega ni, se izprazniš. Ne gre brez vzajemne hvaležnosti in odnosa, kar omogoči, da smo vsi dobro.

Kaj vam rečejo gostje?

Martina: Naš stalni gost je rekel, da je v Lučah včasih lepo vreme, včasih pa slabo, ampak pri nas je pa vedno lepo.

Matjaž: Rekel je: "Ali je vroče, dežuje ali piha veter, sije močno sonce, hrana pri vas je vedno dobra."

Kaj to pomeni, da je hrana dobra?

Martina: Gostje dobijo vse domače, tudi jogurt, tri vrste kruha od peka, tri vrste mesnin, šest vrst sirov, kar jim vse prinesemo, tudi jajčka, slanino, stalno nekaj prinašamo. Zajtrk traja uro, uro in pol. Potem gredo in zvečer ponovno pridejo.

Kaj pa dobijo zvečer?

Martina: Zvečer jih tudi vedno pocrkljamo. Vedno so predjed, juha, glavna jed in sladica. Imamo goste, ki so tu tudi po 14 dni, ampak vsak dan dobijo kaj drugega.

Jim ponujate hrano po babičinih receptih?

Martina: Spreminja se tehnika v kuhinji, letni časi, odvisno, kaj je na vrtu, a pri nas je že krožnik videti sodobno.

Se veliko ukvarjate s tem, kaj gre k čemu?

Martina: To mi je v veselje. Ves dan sem v kuhinji in potem, ko ob polnoči pridem domov, imam kupe kuharskih knjig ob postelji ... Ravno zadnjič sem si mislila: Sem nora ali kaj mi je, ves dan sem v kuhinji, pridem zvečer domov pa še knjige gledam. Tudi sami smo uživači, radi dobro jemo, če gremo ven. Okus je tudi posledica treninga, in ker sem od malega zraven, imam neverjetno izostren okus.

Matjaž: Nekaj imaš prirojeno, okus pa se da tudi izostriti. Če to delaš od otroštva, če ti je všeč. Če pa tebi ni všeč, si v skrbeh, kako bo gostu. Filip že ima izostren okus, za vino bo natančno povedal.

Se pravi, da že imate naslednika?

Martina: Imava tri otroke, dva fanta in eno dekle, čeprav sta dva iz povsem drugega poklica, je videti, da sodelujejo. Morajo, jaz sem začela že kot otrok. V gostinstvu ni druge, ta poklic je naporen, v pogonu si od jutra do večera in tudi naši otroci s tem rastejo.

Matjaž: V hišo hodimo le spat.

Kako pa je pri vas čez zimo?

Martina: Je manj gostov, čeprav poskušamo oživljati tudi zimo. Ribiči izginejo, čeprav je sezona dolga, od 1. aprila pa do zadnjega oktobra. Pozimi smo s hiško na drevesu, kozolcem, štalo in džakuzijem pridobili druge goste. Ko smo dali delati načrt, je Matjaž rekel: "Pri vas vsaka generacija nekaj gradi, druga pa podira." Imamo namreč toliko hiš in treba je bilo narediti načrt za celotno domačijo.

Je bilo treba narediti celostno vizijo?

Matjaž: Nekaj smo morali narediti, saj je vse staro. Za staro hišo, kjer je gostilna, smo dali narediti nov načrt in preuredili smo sobe. Pod mansardo smo imeli stanovanje, iz katerega smo se preselili. Naredili smo idejni načrt in začeli razmišljati: Kaj bomo s tem in s tistim, da vidimo, kaj bo enkrat nastalo, kaj bi naj bilo. Pravzaprav so tudi ideje s hiškami in s kozolcem stare, ampak preden smo prišli do tu ...

Martina: Vsa poslopja so bila stara, razen hiške. Naredila sva celoten koncept, ki tudi če ga midva ne dokončava, lahko z njim nadaljujejo otroci, ker je zdaj natančno določeno.

Matjaž: Razmišljali smo, da bi prestavili restavracijo in kuhinjo v drugo hišo, da bi zgoraj bil wellness. Potem bi morali dobiti pet enot nekje drugje. Zgradili smo jih ob Savinji, da ne gremo na večje, ampak se usmerimo na kakovost.

S tem mislite na butično ponudbo?

Matjaž: Vsak gost je rekel: "Kaj pa sobe, kdaj jih boste uredili?" Hrano imate že izvrstno.

Martina: S hrano smo prehitevali, z nastanitvami pa smo bili klasični.

Matjaž: Zato je bilo nujno narediti nekaj novega.

Gre za veliko investicijo?

Matjaž: Na novo še skoraj raje narediš, kot popravljaš staro. Tudi kozolec je bil star, čeprav smo ga pripeljali že pred 20 leti.

Se zdaj držite zadanega načrta?

Martina: Zdaj vlada neka stabilnost. Družbene spremembe, ki so se dogajale, recimo razpad Jugoslavije, so povzročile, da smo naenkrat ostali brez vseh gostov. Pred tem pa smo imeli ogromno gostov iz Zagreba, Beograda, mama je celo imela stare goste, ki so prihajali že po dve generaciji, ki so bili tu po ves mesec. Shajali smo pri kruhu, da smo preživeli.

Vojna je za nas bila grozna, sploh za naju, ki sva domov prišla zagnana. Ravno so uredili sobe, ampak to ni bilo kot trgovina, da odpreš vrata in se začne. Traja tri, štiri leta, da se uteče. Zdaj imamo že stare goste, ki sem prihajajo že 15, 16 let, ampak te je treba dobiti. Moraš imeti kar ogromno energije, znanja ...

Matjaž: Nisva začela iz plusa, ker je tašča takrat imela posojila in je promet po vojni padel na nič.

Martina: Vsa družina je morala vlagati, da smo najprej odplačali posojilo. Zato se je pri nas tradicija izničila. V drugih državah, sploh v Franciji, kamor rada potujeva, se je ta tradicija obdržala, pri nas pa se je družbeni sistem prenehal. Tradicija je zelo pomembna, da podeduješ znanje in kapital. Ena družina ne more ustvariti toliko stvari z delom, nikoli. Se pravi, da se kapital prenaša in vsa živa znanja iz roda v rod.

Tako smo pri nas imeli zelo srečo, da smo se obdržali, ker so bili hudi časi. Vsaka generacija je dala nekaj hudega skoz, tudi babica. Če pogledate drugo svetovno vojno, ko so jemali, pa ji niso vzeli. Po eni strani je bila sreča, po drugi pa trma, pridnost ...

Druga stvar, ki pa se meni zdi zelo pomembna in jo zelo spoštujem, je, da imamo dober medgeneracijski odnos, ki se v Sloveniji dostikrat podre. V smislu, da starši ne znajo zapustiti mladim in tudi, da mladi ne spoštujejo starejše. Radi rečemo, da stari in mladi ne gredo skupaj. Normalno je, da se tudi mi med sabo skregamo, niso vsi vedno za to, ampak treba se je usesti in pogovoriti. Kljub mladosti je treba vedeti, da je hiša prva, da je treba skrbeti za hiše, imeti spoštovanje do ljudi, drug do drugega.

Kako živite daleč od 'ponorelega sveta'?

Martina: Včasih pride gost in reče: "Kako je vam fajn, tu se čas ustavi." Ampak nam se čas ne ustavi, mi imamo norišnico.

Matjaž: Najhuje je zjutraj, ko vstaneš, preden se vzravnaš in začneš. Saj ko si enkrat v pogonu, potem si ves dan.

Martina: Ko gremo na dopust, mi hčerka reče: "Mami spiš zjutraj, ponoči, popoldne ..." Potrebujem tri dni, da samo spim.

Gostje spoznajo vašo drugačnost?

Martina: Ne želim, da sem drugačna zato, da rečem: "Jaz sem pa drugačna." Sploh ne, ampak delam in mislim, da vsi delamo to, kar radi delamo. Mogoče je malo te zagnanosti in mogoče res ponujamo malo drugačne stvari. Ta drugačnost je lahko iz več stvari, lahko je tudi boj za preživetje, je življenje samo, sploh ne gre le zato, da bi bili drugačni. To imava rada, ker je to tudi nama všeč in boj za preživetje.

Gost, ki gre od vas, s sabo odnese lep vtis o Sloveniji.

Martina: Dostikrat nam rečejo, da je bilo najlepše pri nas.

Matjaž: Tudi ko je slabo vreme in ne morejo loviti, si midva, če se le da, vzameva čas, da jih peljeva v Ljubljano, na Bled, v Bohinj, h kakšnemu vinarju, gremo na kakšen pršut ...

Martina: Tudi kosilo jim plačamo.

Kot bi bili osebno vaši gostje?

Martina: Saj tako jemljemo ljudi. Če je lačen in je tvoj gost, mu plačaš kosilo. Lani smo Francoze, ki so nas stalno spraševali o Jugoslaviji, peljala na srbsko hrano k Momotu v Ljubljano in šli na grad. Imamo tudi stalnega gosta iz Francije, ki je kuhar, letos ga sicer ni bilo.

Matjaž: Enkrat sva ga peljala v Zemono, naslednjo leto smo rekli, da gremo še k Ani in Valterju, pa je rekel, da je bral o JB-ju in bi rad šel k njemu. Tako sva njega in njegovo družbo za petdesetletnico povabila na večerjo k JB-ju. Vsako leto, ko pride, pri nas tudi skupaj kuhamo. Oktobra ali novembra pa greva midva k njemu in tam kuhamo.

Več o Hiši Raduha na spletni strani www.raduha.com

Napisala: Suzana Golubov, foto: Goran Antley

Lisa - 34/2013

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 34/2013

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.